Preden smo začeli PRIPRAVLJATI module za usposabljanje, smo pripravili ZBIRNO POROČILO in več študijskih primerov, da bi opredelili pomembne teme v procesih sodelovanja in področja, za katera so potrebna znanja in informacije.
Na podlagi teh rezultatov smo določili glavna področja, za katera je potrebno usposabljanje.
Moduli za usposabljanje vam posredujejo splošne informacije o postopkih sodelovanja, v njih pa boste našli tudi specifične vidike. Priporočamo vam, da intenzivno preučite module in ne le bežno pobrskate po njih. Vzemite si čas in pojdite skozi njih znova in znova, če je potrebno. Odvisno od vaše osebnih preferenc in posameznega modula si morate vzeti vsaj 60 minut na modul, da jih lahko podrobneje preučite.
Ustvarili smo module za usposabljanje, ki bodo uporabni po vsej Evropi na način, da bodo lahko kar najbolj koristili različnim učencem.
Priporočamo, da skozi module korak za korakom sledite določenemu vrstnemu redu, saj se vsebina razvija od splošnih informacij do podrobnejših vsebin.
Kako uporabljati module za usposabljanje:
Sodelovanje je globoko zakoreninjeno v naši zgodovini in dokazom o neformalnem sodelovanju lahko sledimo nazaj do lovskih časov. Ed May v "Kratki zgodovini sodelovanja in vzajemnosti"1 razpravlja o tem, kako je skupnost lovcev delala skupaj in kako so sčasoma začeli razvijati vzorce sodelovanja pri vzgoji otrok in urejanju zavetišč. Sodelovanje je v Oxforduvskem slovarju opredeljeno kot »skupno delovanje do končanja procesa«. Pobuda za sodelovanje kmetov lahko temelji na ekonomskih interesih, vendar ima tudi druge vidike, kot je želja po bolj trajnostnem skupnem delovanju ali ustvarjanju pristopa od spodaj navzgor pri razvoju podeželja.2
Zadruge kažejo, kako se je sodelovanje razvijalo in sčasoma formaliziralo. Zadružno gibanje se je v Evropi bistveno razširilo v 19. stoletju, zadruge pa imajo pomembno vlogo pri omogočanju kmetom, da sodelujejo v skupini in ne kot posamezniki. Današnje zadruge so opredeljene kot podjetja, ki so v lasti članov, ki so se združili za dosego skupnega cilja. Zadruge so demokratično nadzorovane in za razliko od tradicionalnih podjetij ima vsak član pravico odločati o poslovanju. Vendar pa v večjih zadrugah, v katerih se glasovalne pravice lahko ponderirajo, glasovi posameznih članov niso tako močni. Eden od petih ljudi v Evropi je član zadruge.1 Kmetijske zadruge predstavljajo več kot 60% zbiranih, predelanih in prodanih kmetijskih proizvodov v Evropi.2
Čeprav so vse zadruge drugačne, so v kmetijstvu običajno ustanovljene za nabavo in trženje izdelkov njihovih članov. Dobiček od prodaje se nato razporedi nazaj članom. Pravzaprav lahko zadruge ustvarjajo trge ali omogočijo kmetom boljši dostop do trgov, ustvarjajo prihodke in zaposlujejo v lokalnih območjih. Kmetje ustanovijo tudi zadruge, ki jim omogočajo zmanjšanje proizvodnih stroškov. To je lahko v obliki skupne nabave in uporabe strojev ali na primer pri nakupu gnojil.
Evropska unija je ustvarila pravne okvirje za olajšanje dela zadrug v različnih državah članicah EU. Evropska zadruga (SCE) je mogoča pravna oblika zadruge, ki je bila ustanovljena z Uredbo Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge. Njegov cilj je olajšati transnacionalne dejavnosti zadrug in zagotoviti pravni instrument za podjetja, ki se želijo združiti za dostop do trgov, doseganje ekonomije obsega ali izvajati raziskovalne in razvojne dejavnosti. Statut prav tako zagotavlja pravni instrument za podjetja, ki se želijo združiti in dostopati do trgov. SCE svojim članom omogoča izvajanje skupnih dejavnosti, hkrati pa ohranja njihovo neodvisnost.
Močan kmetijski sektor je bila ena od glavnih usmeritev Evropske unije od njenega začetka. Zaradi neizogibnih neravnotežij tržnih sil med različnimi akterji v verigi preskrbe s hrano na ravni EU obstajajo številne pobude in podpore, ki spodbujajo sodelovanje med kmeti in podpirajo sodelovanje kmetijske skupnost v celoti.
Skupna kmetijska politika (SKP) je najbolj znana politika na evropski ravni, ki podpira sodelovanje. SKP je sestavljena iz dveh stebrov, prvi vključuje neposredna plačila v obliki letnih plačil kmetom, ki se v celoti financirajo iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS). Drugi steber zadeva razvoj podeželja in si prizadeva doseči uravnotežen teritorialni razvoj in trajnostni kmetijski sektor. Intervencije v okviru tega stebra sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP), pa tudi nacionalni skladi. Politika razvoja podeželja EU podpira podeželska območja, da bi bilo kos številnim gospodarskim, okoljskim in socialnim izzivom 21. stoletja.
EIP-AGRI (Kmetijsko evropsko partnerstvo za inovacije) je bil ustanovljen kot nov način, kako pomagati kmetijskemu in gozdarskemu sektorju, da postaneta produktivnejša in bolj trajnostna. EIP-AGRI združuje pobudnike inovacij, kot so kmetje, svetovalci, raziskovalci, podjetja in drugi na ravni EU v okviru programov za razvoja podeželja. Te naloge so oblikovale vseevropsko omrežje EIP. Sodelovanje podpirajo partnerji za raziskave in inovacije, tako da rezultati raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti dosežejo kmete.
Druga mreža, imenovana Evropska mreža za razvoj podeželja (ENRD), je središče za izmenjavo informacij o tem, kako politika razvoja podeželja, programi, projekti in druge pobude delujejo v praksi in kako jih je mogoče še izboljšati, da bi dosegli več. Glavni cilj je sodelovanje z ljudmi z interesom in zavezanostjo razvoju podeželja v Evropi. Glavni cilji ENRD so povečanje vključenosti zainteresiranih strani v razvoj podeželja, izboljšati kakovost politik razvoja podeželja (RDP) in podpirati njihov razvoj. Omrežja ENRD in EIP-AGRI so povezana s skupščino evropskih podeželskih mrež od leta 2015. Ta skupščina je platforma, katere cilj je določiti prednostne naloge in uskladiti dejavnosti obeh mrež EU.
Evropski kmetijski znanstveni in informacijski sistemi (AKIS) je druga mreža na ravni EU, ki služi zlasti svetovalnim storitvam. Sistem povezuje posameznike in organizacije za spodbujanje vzajemnega učenja za ustvarjanje, izmenjavo in uporabo kmetijskih tehnologij, znanja in informacij.
Sodelovanje je pomembna značilnost kmetijskih sistemov v Evropi. Dokazano je, da sodelovanje nagrajuje kmetovalce v ekonomskem in neekonomskem smislu ter se na različne načine manifestira v različnih krajih po vsej Evropi. Branje naših študijskih primerov je dobro izhodišče za več informacij o številnih in raznolikih načinih, na katere kmetje sodelujejo.