Čeština 
English 
Français 
Deutsch 
Italiano 
Slovenščina 
Español 
Pastirsko naselje Velika planina velja za enega redko ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Ima dolgo zgodovino in tradicijo, ki sega vse do srednjega veka. Pastirsko naselje je zaščiteno kot kulturni spomenik in je prepoznavno po svoji tipični arhitekturi . Konec prejšnjega stoletja so kmetje, ki so bili prej le upravljalci planine, zopet postali lastniki zemlje, kar jim daje ustrezne vzvode in vpliv na razvoj planine. Povečuje se stalež živine na planini in razvija turizem. Velika planina je ena od najbolj prepoznavnih turističnih točk v Sloveniji , ki iz leta v leto privablja več obiskovalcev. Kmetom združenim v Agrarno skupnost uspeva ohranjati ravnovesje med tradicijo in razvojem in to predvsem z lastnimi sredstvi in delom, brez velike finančne pomoči države ali občine.
Zemljišča kmetij: okrog 500 ha
Na planini je 64 pašnih upravičencev, ki imajo v skupni lasti okrog 500 ha površin. Upravičenci prihajajo iz 13 različnih vasi v dolini in na planino se v začetku junija odpravi okrog 33 pastirjev z okrog 400 glav živine. Na planini preživijo tri mesece. Večino živine na paši predstavlja govedo. Na planini so zastopane različne pasme govedi, med katerimi je tudi cika, edina avtohtona slovenska pasma. Prevladuje mlada plemenska živina, krave dojilje s podmladkom, nekaj pa je tudi molznih krav, katerih mleko in mlečni proizvodi so namenjeni prodaji obiskovalcem planin. Predelava mleka sicer ni bila tradicionalna dejavnost na Veliki planini. Obuja pa se izdelava tradicionalnega sira Trnič, ki je bil namenjen predvsem obdarovanju in ne kulinariki. Stalež živine na planini se v zadnjem obdobju povečuje. Razlog je delno v opuščanju prireje mleka in večjem deležu krav dojilj, delno pa zaradi krize med katero so zaradi pomanjkanja služb na nekaterih kmetijah ponovno povečali število živine.
Podatki o poteku sodelovanja
Kmetijska skupnost - Pašna skupnost Velika planina se večinoma financira s sredstvi članov. Le manjši del prispeva občina. Kot skupnost ne morejo zaprositi za nepovratna sredstva iz programa za razvoj podeželja. Skupaj z drugimi agrarnimi skupnostmi v Sloveniji si prizadevajo prilagoditi kmetijsko politiko in ukrepe tako, da se bodo lahko agrarne skupnosti potegovale za sredstva iz Programa za razvoj podeželja.
Določena sredstva v obliki neposrednih plačil za območja s težjimi pridelovalnimi pogoji lahko pridobijo le posamezne kmetije. Obveščanje in usklajevanje interesov članov skupnosti je zahtevna naloga. Pašne pravice so podedovane in lahko preidejo na mnoge naslednike, ki imajo pogosto nasprotujoče si interese. Delovanje skupnosti je oteženo tudi zaradi neaktivnih članov, ki v skladu s svojimi pravili ne sodelujejo pri delu skupnosti.
Obenem je zahtevno komuniciranje in usklajevanje interesov z drugimi zainteresiranimi stranmi na območju, ki ga upravlja skupnost. To so različni deležniki: turistične delavci, naravovarstveniki, upravljavci kulturne dediščine in lovci.
Dolgotrajni in zapleteni upravni postopki so ovira za delovanje in razvoj pašne skupnosti.
Agrarne in pašne skupnosti so šele pred kratkim dobile ustrezen pravni status. Njihova uspešnost je odvisna od sposobnosti, iznajdljivosti in izkušenj vodstva in članov. V svojem programu svetovalna služba ne zagotavlja posebnega izobraževanja / usposabljanja za agrarne in pašne skupnosti. Kmetijska zbornica je pripravila poseben Priročnik za delovanje agrarnih skupnosti, ki se osredotoča le na pravne in davčne vidike poslovanja. Vodjem in članom skupnosti ni na voljo izobraževanj, ki bi vključevale teme, kot so; komuniciranje, upravljanje in reševanje sporov.
Kot posamezniki - kmetje - imajo veliko izobraževanj na voljo prek kmetijske svetovalne službe. To so strokovna izobraževanja in usposabljanja s področja ukrepov kmetijske politike ali iz različnih drugih pravnih področij (davki, dediščina, varna hrana, varstvo narave). Nekatera izobraževanja so za posamezne kmete obvezna. Ta med kmeti niso priljubljena. Mehke veščine, kot so komunikacija, upravljanje, reševanje sporov, se najpogosteje naučijo preko izmenjave izkušenj in preko primerov dobrih praks.
Nesveti/Priporočila
“ Morali bi imeti dobre odnose s člani in drugimi zainteresiranimi stranmi in institucijami. ’’
Trditve/Vprašanja
- Ali naj se voditelji in člani agrarnih skupnosti usposobijo v spretnosti dobre komunikacije, upravljanja in reševanja konfliktov?
- Kakšen bi bili najustreznejši način za pridobivanje znanja in spretnosti?
- Kdo bi moral biti odgovoren za zagotavljanje usposabljanja kmetovalcev?
