MODUL 2b

3. Formalnosti : Vzpostavitev pravil

Vzpostavitev pravil je družbena praksa, ki poskuša zmanjšati kompleksnost razprav, zmanjšati negotovost v zvezi z obnašanjem drugih, pravila pa morajo predhodno poznati in interpretirati akterji na enak način.

Spodbude za pogajanja o sporazumih o sodelovanju so v veliki meri odvisne od dogovorjenih pravil ali pravno-institucionalnega okvira sistema, vendar lahko pretirana rigidnost odvrača akterje, ki zahtevajo prožnejše pogodbe za svoje sodelovanje.

V vsakem primeru obstaja pet osnovnih področij, ki konfigurira normativni okvir sistema sodelovanja:

Pravila vstopa in izstopa določajo, kateri akterji sodelujejo v  sistemu sodelovanja. To pomeni opredelitev vključitve akterjev ali njihovega izstopa in opredelitve spodbud za ostajanje v sistemu. Kadar le nekaj akterjev nadzoruje ta pravila o vstopu in izstopu, lahko izključijo akterje iz sistema sodelovanja ali odločanja, kar lahko privede do akutnih konfliktov in celo pospeši konec sistema.

Ta pravila se nanašajo na moč, ki jo imajo akterji v okviru sodelovanja. Moč akterja izhaja iz njegovega dostopa do virov, prestiža, zmogljivosti komuniciranja ali tehnične zmogljivosti, med drugimi viri. Pravila lahko okrepijo ali uravnotežijo moč akterjev.

Vendar pa je njegov največji pomen ustvariti zaupanje med akterji: pomanjkanje preglednosti, zadrževanje ali manipuliranje informacij, neenakomerna porazdelitev koristi in omejitve pri komunikaciji, označevanje razlik in neravnovesij je težko odpraviti.

Več sredstev in prizadevanj je vloženih v sodelovanje, bolj pomembno je opredeliti postopke za sprejemanje odločitev, saj ta pravila zagotavljajo pregledno razdelitev prejemkov glede na prispevke akterjev.

Ko je odločitev sprejeta, pravila o izvajanju določajo porazdelitev odgovornosti za izvajanje dogovorjenih nalog ter koristi, nagrad in sankcij v zvezi z izvedbo.

Glede na prej omenjeno je mogoče upoštevati nekatere posledice za praktično konfiguracijo neformalnosti ali formalnosti pravil v sistemih sodelovanja:

  • Po eni strani lahko opredeljevanje in urejanje vsega spodbuja zaupanje, vendar na koncu negativno vpliva na ustvarjalnost, fleksibilnost, motivacijo in razvoj sistema sodelovanja.
  • Na drugi strani pa je mnenje, da je zaupanje bistvena sestavina sodelovanja, kar vodi k razmišljanju o vlogi institucionalnega okvira pri spodbujanju medsebojnega zaupanja med akterji. Tveganja neformalnosti v nespecifičnem institucionalnem okviru lahko nadomestimo le s povečanjem medosebnega zaupanja.

Nazaj

Naslednji

EVALUACIJA

Vprašalnik vam bo omogočil oceno kompetenc, ki jih zagotavlja študij modula

TOP