Študijski primer se nanaša na CIPPATO & CIPPATINO (C&C), ki je pravzaprav kooperantsko omrežje, ustanovljeno leta 2016, predstavlja pa Začasno zvezo kooperantskega omrežja (ZZKO). Takšna oblika kooperantstva ima podlago v nacionalni zakonodaji, nanaša pa se na realizacijo omejenih ciljev nekega specifičnega projekta.
ZZKO torej skuša realizirati inovacijski projekt, ki se imenuje CIPPATO & CIPPATINO (C&C). Financiran je s strani virov Programa za razvoj podeželja.
Ideja projekta je izboljšati celotno verigo produkcije energenta (od grobega lesa do sekancev) s posebnim poudarkom na dobaviteljski verigi sekancev za ogrevanje in pridobivanje energije. V celotno verigo bi želeli vključiti kmete (od proizvodnje do prodaje) in tako povečati dodano vrednost. ZZKO vključuje gozdna podjetja in raziskovalne centre, ki so odgovorni za prenos inovacij.
ZZKO vključuje 6 partnerjev, ki nadalje vključujejo: dvoje gozdnih podjetij (Antonio Orlandini and Olivieri Luca), eno institucijo višješolskega izobraževanja (Univerza v Firencah), dva specializirana raziskovalna centra (CNR IVALSA in IBIONET) in Kmečko zvezo Cia Toskana. Obe kmetiji, ki sodelujeta v ZZKO, predstavljata družinski podjetji, delujoči v gozdarski panogi, ena v Provinci Pistoia, druga v Provinci Lucca. Obe kmetiji proizvajata les za kurjavo v obliki sekancev in polen.
Glavni poudarek te zadružniške izkušnje, ki je še v teku, je v sodelovanju med raziskovalnimi institucijami in kmeti. Evropska politika razvoja podeželja je kot svojo prvo prioriteto izpostavila “spodbujanje prenosa znanja in inovacij na kmetijstvo, gozdarstvo in ruralna območja” (Regulativa EU 1305/2013, čl. 5, točka 1) in spodbujanje ukrepov za finančno podporo inovacijskih procesov, v kar se vključuje tudi sodelovanje med kmeti in raziskovalnimi centri (Ukrepi 16.1 in 16.2) Inovativni namen kooperacijskega projekta Cippato & Cippatino C&C, ki je sofinanciran s strani toskanske regionalne oblasti v okvirih širše iniciative (Integrirani verižni projekt), se kaže kot osredotočenost na proizvodnjo sekancev in peletov za kurjavo.
Cilje zadruge so:
- Promocija lesa za kurjavo;
- Razvoj sistema za sledljivost lesnih produktov;
- Izdelava prototipa proizvodnje sekancev in manjših sekancev;
- Definicija glavnih standardov kakovosti sekancev;
- Razvoj tržnih dejavnosti.
Največja grožnja temu projektu je postopno opuščanje gozdarske dejavnosti zaradi nezmožnosti zadostnega zaslužka z naslova te dejavnosti. Tako se zdi glavni izziv v tem, da se ustvari inovativna preskrbovalna veriga in se temu primerno les oceni kot energetski vir. Gre namreč za tip energenta, ki se lahko proizvaja neposredno s strani kmetov brez spremljajočih industrijskih procesov, kar pušča veliko možnosti za večji dohodek samih kmetov.
Projekt, ki ga vodi ZZKO, nudi dve polni zaposlitvi za 24 mesecev. Glavni partner v projektu je gozdno podjetje Antonio Orlandini, ki mu pomaga strokovni svetovalec za področje koordinacije in administrativnega menedžmenta projekta.
Za ustrezno delovanje te oblike kooperacije je potrebna projektna ekipa kadrov s širokim naborom znanj, ob čemer je poseben poudarek namenjen:
- Verigi proizvodnje lesnih energentov od pogozdovanja do produkcije energije
- Projektnemu menedžmentu inovacijskih rešitev in diseminaciji informacij ob uporabi informacijskih tehnologij (ICT)
- Programu razvoja podeželja v kontekstu proceduralne regulative
Procesi, ki so vključeni v ta inovacijski projekt so:
- Proizvodnja: : partnerji razvijajo prototip sita za selekcijo sekancev in učinkovitejšega sistema sušenja;
- Skladiščenje in prodaja: skladiščenje predstavlja enega najpomembnejših elementov za proces sušenja lesa. Pravzaprav gre za ključni parameter kakovosti proizvoda. Zadruga skuša razviti posebno platformo za skladiščenje, saj naj bi se prav tam produkt pripravljal za prodajo.
- Sledljivost in nadzor kakovosti: potrošniki tega tipa proizvoda so pozorni na kakovost in okoljski učinek energenta. Zato mora uspešna tržna strategija upoštevati načelo certificiranja izvora (lokalna dobava, učinek na okolje ipd.) in značilnosti sekancev.
Sodelovanje med kmeti in raziskovalci je usmerjeno v testiranje inovativnih procesov, zbiranje podatkov in razvijanje modela menedžmenta, ki ga lahko uporabijo tudi drugi kmetje. Na koncu je treba še reči, da je Kmečka zveza odgovorna za diseminacijo, izkoristek in prenos raziskovalnih odkritij projekta v prakso.
Prednosti:
- Sodelovanje med kmeti in raziskovalci lahko spodbudi inovativne procese. V konkretnem študijskem primeru se je izkazalo, da lahko dognanja kot plod sodelovanja med kmetom in raziskovalcem izboljšajo produkcijo sekancev, in to z različnih vidikov.
- Inovacija je lahko rezultat, ki se gradi od spodaj navzgor, temelji pa na resničnih potrebah kmetov in samega področja, s katerega izhajajo.
- Ta tip kooperacije olajša dostop do finančnih virov za inovacije, ki so sicer nedostopni večini kmetov.
Slabosti:
- Komunikacija med partnerji je včasih lahko zapletena.
- Menedžment projekta, ki se izpelje v okvirih ZZKO, mora biti vključen v strogo administrativno proceduro, kar povzroča veliko problemov in dodatnih stroškov.
Nesveti/Priporočila
Po mnenju Lorenza Vagagginija, menedžerja in koordinatorja projekta, je treba izpostaviti:
“ Kooperacijo je treba vzpostaviti v kontekstu reševanja konkretnega problema, s katerim se soočajo kmetje in s tem ustvariti nove možnosti. ’’
“ Uspeh projekta je odvisen od dela, ki ga vanj vložijo tako raziskovalci kot kmetje. V našem konkretnem primeru se je delo raziskovalca začelo ob upoštevanju konkretne izhodiščne situacije
kmeta, ki potrebuje rešitve za izboljšanje produkcijskega procesa. ’’
Trditve/Vprašanja
- Kakšne inovacije se vam zdijo koristne za vašo kmetijsko dejavnost?
- Ali razmišljate o možnosti udejstvovanja v raziskovalnem projektu kot posameznik ali v skupini kmetijske organizacije ali omrežja znotraj področja vašega delovanja?
- Ali poznate še kakšen drug raziskovalni projekt ali drugačne dejavnosti na temo inovacij v smislu tega, kar opisujemo ob našem primeru?